Prvotno objavljeno na Časnik.si, 28. 12. 2013
Nedavno sem naletel na zanimiv članek,
ki omenja, da je na jugu Združenih držav vse več katoličanov. Najprej
sem pomislil, da je to povezano z znanim dejstvom o rastočem številu
hispanskih priseljencev, da članek obravnava nek drug bistveno
zanimivejši pojav, ki ima dve lici. Prvo izmed njih je rastoče
spreobračanje avtohtone populacije protestantskega Bible Belt-a h
katolištvu. Drugo pa je priseljevanje pravovernejših katoličanov iz
severnjaških držav na ameriški Jug.
Bolj katoliški od katoličanov?
Zgleda torej, da se je sodobni južnjaški protestantizem izkazal kot
rodoviten za razcvet katolištva. To nas najbrž ne sme čuditi, če
pomislimo na to, da so se južni baptisti (Southern Baptist Convention),
ki so tamkajšnja nemara najbolj značilna denominacija, pomaknili v
zadnjem času na področju moralne teologije (zlasti pa na področju
družinske in zakonske morale) do stališč, ki so praktično nerazločljiva
od katoliških: tako zavračajo zlasti relativizacijo moške in ženske
identitete, ločitev, splav ter zadnje čase tudi kontracepcijo. Dober prikaz teh novih teženj južnih baptistov so nedavni filmi (Facing the Giants, Fireproof in Courageous)
filmske hiše Sherwood Pictures, ki so že zakrožili tudi pri nas. Iz
istega baptističnega okolja izhaja tudi podobno uglašen film October baby.
Zdi se, da je sistematično uničevanje osnovnih predpostavk družinskega
življenja, kakršnega se je lotila Obamova vladavina, spodbudilo ameriški
protestantski Jug, da se je v okviru nekakšne konzervativne revolucije
oz. seksualne protirevolucije nehote približal katoliškim stališčem, oz.
jih na več mestih zagovarja precej bolj decidirano od katoličanov
samih.
Hkrati pa, kakor omenja članek, je ta nova rast katolištva pogojena
tudi s tem, da je Bible Belt pač okolje, ki je že itak naklonjeno
obravnavi verskih tem na način, ki si ga v Evropi težko predstavljamo,
ker sta pri nas francoska in komunistična revolucija zarezali ne le
ločitev med Cerkvijo in državo a tudi med religioznostjo in državo, kar
se v Ameriki (in zlasti na jugu) ni nikoli zgodilo.
Daleč stran od »katoličanov«
Članek omenja tudi drugi zanimiv pojav, ki prispeva k rasti
katolištva na ameriškem jugu in sicer priseljevanje katoličanov iz
severa. To pa naj bi bilo pogojeno s tem, da tradicionalno katoliška
okolja severnih držav (območje Bostona, Philadelphie, New Yorka in
Velikih jezer) postajajo vse bolj versko mlačna in vse bolj
relativizirajo nauk Cerkve vse do neprepoznavnosti: pomislimo le na
pedofilske škandale v bostonski škofiji, ali pa na vprašljivo držo
ameriškega podpredsednika Johna Bidena – katoličana, ki hodi k sv.
obhajilu in javno advocira splav. Nekateri katoličani s severa se očitno
vse bolj zavedajo, da bo težko ohraniti vero v takem »katoliškem«
okolju in zato se raje preselijo v južnjaška versko solidnejše in
poudarjeno pro-life okolje.
Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo
Glavna značilnost te nove katoliške populacije, ki nastaja prek
celotne Zveze, a je našla svoje središče na jugu, je zavest, da je
Cerkev s svojim naukom po svoji naravi nespravljiva s sedanjim svetom.
Da je med Kristusovo Cerkvijo in svetom možno le razmerje boja. Gre
seveda za prakrščansko ugotovitev, izraženo na več mestih v Novi Zavezi,
da ne more biti Jezusov učenec kdor se spogleduje s svetom, saj svet
sovraži Jezusa in njegove (Jn 15, 18), kdor torej ne sovraži sveta,
kakor ga je sovražil Jezus (in je to najbolj otipljivo pokazal z bičem v
templju), ne more biti Jezusov. To sovraštvo do sveta, seveda ni v
nasprotju z zapovedjo ljubezni (celo do sovražnikov), saj je mišljeno tu
v prvi vrsti sovraštvo do greha, ne pa do grešnika: ljubezen do
grešnika se kaže namreč zlasti v tem, da sovražimo njegov greh in ga
skušamo izgnati iz njega na vse mogoče načine. Gre torej za temo, ki jo
je sv. Avguštin razvil v svojem nauku o dveh državah, Božji in posvetni
med katerima vlada nepomirljiv boj do konca sveta. Isto temo je obnovil
sv. Ignacij v svoji znameniti meditaciji o dveh praporih ter salamanški
škof Pla y Deniel, ko je uzrl bistveni značaj španske državljanske vojne
kot križarske vojne.
Ecclesia militans
Gre skratka za temo o vojskujoči se Cerkvi (Ecclesia militans), ki je
tradicionalna oznaka za stanje Cerkve na zemlji, da ga razlikujemo od
njenega zveličanega, zmagovitega stanja (Ecclesia triumphans). Oznaka
vojskujoče se Cerkve kot vemo ni več v rabi, saj jo je 2. vatikanski
koncil v konstituciji o Cerkvi prekrstil v potujočo Cerkev (Ecclesia
peregrinans). Ampak kot je v enem izmed nagovorov kardinalom maja 2012
opozoril papež Benedikt XVI. je v današnji čas živ dokaz aktualnosti
stare oznake o vojskujoči se Cerkvi, saj današnji svet drvi kot še
nikoli v sovraštvo zoper vse krščansko. Zato velja danes bolj kot kdaj
koli prej, da je vsak poskus prikupiti se svetu izdajstvo Jezusa, saj
velja danes še prav posebej, da le »če bi bili od sveta, bi svet ljubil, kar je njegovo« (Jn 15, 19). Toliko bolj kot kdaj koli prej torej velja danes, da moramo znova postati vojskujoča se Cerkev. Da moramo »bodi prilično ali neprilično«
(2 Tim 4, 2) oznanjati Jezusov nauk in s tem stopiti v konflikt s
svetom: s tem pa stopiti v konflikt tudi s tistim delom Cerkve, ki noče
biti vojskujoča, ker želi biti svetu všečna.
Zdi se, da se te resnice današnjega časa zaveda prav posebej omenjena
katoliška populacija, ki se zbira zadnje čase zlasti na ameriškem jugu.
Zato ni nenavadno, da je eden izmed njenih glavnih glasnikov
televizijec Michael Voris (sicer iz Detroita) poimenoval svojo
televizijo Church Militant TV. Mislim, da njene oddaje popolnoma
upravičujejo uporabo te častivredne in starodavne oznake. Želeti si je,
da bi se kak tak pogumen, dosleden, domišljen in zlasti nespravljiv glas
pričevanja za Kristusa v današnjem antikristovskem času zaslišal tudi
na Slovenskem. Do tedaj pa lahko le vabim k spletnemu ogledu Vorisovih
oddaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar