Glede na to, da sem zaznal določeno zanimanje pri bralstvu Časnika za
temo nedavne sinode v Rimu, sem se odločil spregovoriti še par besed o
vsebini njenih dokumentov, ki so najbolj oprijemljivi rezultat
sinodalnega procesa. V pretres sem vzel tri ključne dokumente. Najprej
bomo imeli pred očmi razvpito Relatio post disceptationem,
t.j. vmesno poročilo, ki je prinašalo z naukom vere nezdružljive teze o
ločenih in ponovno poročenih ter o homoseksualcih. To bomo primerjali s
poročilom o delu v manjših skupinah (circuli minores),
v katere so se razdelili sinodalni očetje, da bi razpravljali o vmesnem
poročilu. Oboje pa bomo primerjali še z zaključnim poročilom, znanim
pod imenom Relatio Synodi.
Najprej nekaj zanimivih obratov
Kot je najbrž že znano iz drugih medijev, je na sinodi prišlo do
nepričakovanega preobrata, podobno kot denimo na koncilu pred
petdesetimi leti. Tudi sedaj kot že tedaj je imelo cerkveno vodstvo že
pripravljene glavne smernice in osnutke tega, kar naj bi izšlo: na
koncilu so bili to t.i. Schemata, tokrat je bilo to tisto, kar je vsebovano v vmesnem poročilu post disceptationem.
V obeh primerih pa je sklican zbor te osnutke več ali manj en bloc
zavrnil. Razlika, ki je pomenljiva, pa je v tem, da so bili tedaj
omenjeni osnutki tradicionalistične provenience (kard. Ottaviani), sedaj
pa progresistične (kard. Kasper). Če je torej tedaj, na koncilu zborni
princip Cerkve »od spodaj gor« deloval skladno s tistimi, ki ga običajno
zagovarjajo, t.j. skladno s progresisti, se je tokrat zborni princip
obrnil proti njim in se postavil na stran tradicionalizma, ki je pa
neločljiv od papizma in hierarhičnega pojmovanja Cerkve »od zgoraj dol«.
Tako smo sedaj v svojevrstnem položaju, v katerem Kasper in ostali
progresisti postajajo vse bolj decidirani zagovorniki trdega papizma in
stališča, da bi moral papež s svojo avtoriteto imponirati progresistično
linijo, ne glede na to kaj meni episkopat – zlasti ne afriški (znan po
svojih tozadevnih tradicionalnih pogledih), kar je zopet zanimivo, saj
so progresisti vseskozi denuncirali domnevni evrocentrizem katoliške
Cerkve.
Obrat se je zgodil tudi v tem, da so se pri obrambi
tradicionalističnih tez izkazali ne toliko kleriki kot zlasti mladi
katoliški laiki in sicer predvsem tisti, ki delajo na področju novih
katoliških medijev. To so tisti mladi laiki, ki so jih progresisti do
nedavnega prikazovali kot temeljni subjekt demokratizirane Cerkve »od
spodaj«. Očitno je, da se modernizem, ki mu je heglovska negativna
dialektika tako draga, končno približuje k poslednjemu dialektičnemu
obratu, v katerem se bo negiral še sam.
Zmaga tradicionalistov
Skratka, obče znano je že, da so členi vmesnega poročila o pozitivnem
vrednotenju homoseksualnosti (§ 50) in o pripuščanju ločenih in ponovno
poročenih k obhajilu (§ 47) bili povsem zavrnjeni tako v razgovorih v
dvorani kot v onih po jezikovnih krožkih. V njihov prid so v glavni
dvorani govorili le trije sinodalni očetje in sicer kard. Cristoph
Schönborn, p. Antonio Spadaro DJ, urednik »ultrapapeške« revije La
Civiltà cattolica, in malajski škof John Ha Tiong Hock. Poraz linije, ki
jo je prvič napovedal oni znameniti stavek »Kdo sem jaz, da sodim?«, je
bil s tem popoln.
A sedaj bi rad preusmeril pogled na drug, globlji element, ki je bil
prav tako en bloc zavrnjen iz strani zbranega episkopata in ki ni bil v
siceršnji javnosti deležen potrebne pozornosti. Kdor je bral vmesno
poročilo ve, da je sestavljeno iz treh delov, katerega prvi del je
nekakšna analiza problemov sodobnega družinskega življenja, drugi del
prinaša teološki pogled na te probleme, tretji pogled pa navaja
pastoralne prijeme, ki naj bi se podvzeli glede na nastalo situacijo. To
delitev je ohranilo tudi sklepno poročilo. Kot je torej razvidno, je
drugi, teološki del prav posebej pomemben, saj prinaša teološki temelj,
na katerem slonijo pastoralni predlogi tretjega dela.
Zakon postopnosti
Ta temelj je bil v vmesnem poročili vezan na svojevrstno razumevanje
t.i. zakon postopnosti (legge di gradualità), ki naj bi bilo po mnenju
sestavljavcev globoko utemeljeno v evangeljski besedi in v nauku Cerkve.
Pri tem so se pisci vmesnega poročila naslonili na odlomek iz
Matejevega evangelija, kjer Jezus govori o ločitvi: »Zaradi vaše
trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil ločiti se od vaših žená, od začetka
pa ni bilo takole« (Mt 19, 8). Poročilo komentira ta navedek takole: »Na
ta način, On pokaže kako Božja popustljivost [condiscendenza] vselej
spremlja človekovo pot in sicer tako, da ga usmerja k izvoru, ne da bi
se pri tem izognilo križu« (§ 14). Zakon postopnosti je, skratka,
razumljen v tem dokumentu ne le v smislu, da se verniki le postopoma in z
mnogo odkloni in padci usklajujemo s tem, kar od nas zahtevajo Božje in
cerkvene zapovedi, pač pa v smislu, da je treba prilagajati (t.j.
nižati) te zahteve glede na naše stanje.
Zakon postopnosti je tu torej dojet kot »postopnost zakona«, ki jo je
Janez Pavel II. zavrnil v Familiaris consortio (§ 34), ker pomeni v
bistvu neko obliko situacijske etike (obsojene od istega papeža v Veritatis splendor),
saj gre za prilagajanje etične norme situaciji posameznika. To je tako
kot če bi npr. rekli serijskemu morilcu, da zanj, ker je pač serijski
morilec, ne velja prepoved ubijanja v absolutnem smislu, pač pa, da se
bo lahko nanjo privajal postopoma in sicer tako, da bo npr. iz meseca v
mesec manjšal število svojih smrtnih žrtev. Jasno je ne le, da to ni pot
krščanstva (Jezus je prešuštnici rekel »Pojdi in odslej ne greši več!«
(Jn 8, 11), ne pa »Pojdi in odslej greši malo manj!«), ampak da to ni
niti pot kakršnekoli razumne zakonodaje. V tem smislu so sinodalni
očetje v večini krožkov (6 krožkov na 10) zavrnili predlagano uporabo
zakona postopnosti tako, da ga v zaključnem dokumentu v tem smislu več
ne najdemo.
Ta rezultat je zanimiv tudi zato, ker je Relatio post disceptationem
svojo uporabo zakona postopnosti povezovala s koncilskim dokumentom
Lumen gentium (§ 17) t.j. s pokoncilsko teorijo, da je v vseh verah
nekaj dobrega in da so s tem vse vere že deloma (po stopnjah, ene bolj
druge manj) deležne Kristusovega odrešenja, kar pa je v nasprotju z
vekovitim učenjem, da izven Cerkve ni odrešenja (extra Ecclesiam nulla
salus), kar je v grobem ponovno poudaril dokument Dominus Jesus iz časa
Janeza Pavla II.
Kje pa je protinapad?
Pričakovali bi, da bi takemu porazu progresističnih »Schemata« sledil
protinapad tradicionalistov (kakršen je bil na delu na koncilu iz
progresistične strani), pa temu ni bilo tako. Tradicionalistična stran
se je preprosto zadovoljila s tem, da je zavrnila evidentne zmote, ki so
bile vsebovane v vmesnem poročilu. Zanimivo je, da se ni poslužila zelo
preproste strategije, s katero bi še bolj zaobrnila rezultat sinode v
svoj prid: ni zahtevala razmisleka o genezi problematičnega stanja, ki
smo mu priča.
Obe poročili imata namreč v prvem delu analizo deficitarnega stanja družinskega življenja v sodobni družbi, kot že rečeno, vendar je ta analiza zgolj »fenolmenološka« (kot je opozoril krožek Italicus »B«), zgolj deskriptivna, gre zgolj za popis glavnih problematičnih značilnosti sodobne družine oz. pojavov, ki jo šibijo. Vendar Cerkev, ki želi, tako kot njen Ustanovitelj, ozdraviti človeško družbo od greha in vsakršnega zla, se ne more ustaviti zgolj na deskriptivni ravni. Mora se vprašati o vzrokih nastalega grešnega stanja, saj šele premislek o vzrokih nam pomaga ločevati med simptomi in vzroki bolezni, da se lahko potem predpišemo primerna zdravila, oz. v našem primeru: pastoralne prijeme.
Res, je da je velik dosežek (rekel bi, da kar čudežen, glede na
stanje vere v današnjem svetu, tudi znotraj Cerkve), da so sinodalni
očetje zavrnili progresistično permisivno strategijo, ki misli, da bo
odpravila bolezni sodobne družine, spuščajoč kriterije zdravja in jih
tako preprosto definirala kot ne-bolezni. Vendar tradicionalistična
stran bi morala iti v pogovorih korak dlje in vprašati po vzrokih tega
bolezenskega stanja. S tem pa bi se odprl razgled na pokrajino, ki je
progresistom silno neljuba: videli bi, da ni vzrok razpada sodobne
družine v neugodnih ekonomskih situacijah ali v nekem nedefiniranem
egoizmu, ki naj bi se širil po družbi (kot najdemo tu pa tam omenjeno v
dokumentih), pač pa v seksualni revoluciji, v popuščanju le-tej pri
Cerkvi »na terenu« in v vsesplošnem katastrofalnem učinku, ki so ga na
družinsko (in siceršnjo versko) življenje imela razna pokoncilska
»mehčanja« nauka in liturgije. Strategija progresistov je namreč od
časov koncila pa do letošnje sinode vedno ena in ista: permisivno
spuščanje od Boga postavljenih norm v imenu »ljubezni do človeka« (kot
da bi Bog človeka sovražil, ko mu je zapovedal to in ono). Rezultat pa
je tudi vedno eden in isti: vedno globlja moralna in duhovna dekadenca
»ljubljenega« človeka.
Nekaj simptomatičnih pomanjkljivosti
V tem smislu je seveda simptomatično, da nobeden od omenjenih
dokumentov ni pokazal posebnega posluha za sodobno vzgojno problematiko,
ki je vezana ravno na problem permisivizma. Značilno je tudi, da
nikjer, ampak res nikjer niso ti dokumenti postavili pod vprašaj
»pridobitev« ženske emancipacije (t.j. odhoda žensk v službo), ki so
neločljive od vprašanja pravice do ločitve, do kontracepcije, splava in
ostalih strategij, s katerimi se je ženska v kontekstu seksulane
revolucije poskusila otresti njene naravne odvisnosti od moškega.
Značilno je tudi, da nikjer, ampak res prav nikjer omenjeni dokumenti ne
obravnavajo krize spolne identitete, ki izvira iz te težnje žensk, da
se izstrelijo iz svoje naravno dane vloge (in moških, ki jim je prav
udobno, da ženska poleg tega, da pere in lika hodi še v službo): moškim
tako ni treba več biti moški, ni jim treba več biti možje in očetje,
ostanejo večni fantki, od koder problemi s homoseksualnostjo, pa tudi s
permisivnostjo (saj ni več očeta, ki bi zahteval red pri hiši). Značilno
je končno, da glede demografske krize, o kateri sem tu že svoj čas pisal
in ki je najverjetneje glavni motor pričujoče ekonomske krize, ti
dokumenti imajo en sam predlog: uporabljajte naravne metode. Kot da bo
zaradi tega kaj več otrok. Ne vidijo pa, da je denataliteta
premosorazmerna s pohodom (od moških lenobno požegnane) ženske
emancipacije, ki v naprej zapira pare pred radikalno odprtostjo
življenju. Upati je, da bo prihodnjega oktobra na redni sinodi govora
tudi o teh vidikih sodobnega družinskega življenja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar