Puckov sindrom in metafizika (14. 2. 2014)

Prvotno objavljeno na Casnik.si, 14. 2. 2014

Vaclav Havel je v svojem znanem eseju Moč nemočnih iz leta 1978 navedel primer prodajalca zelenjave v komunistični državi, ki nastavi na svojo trgovino napis »Delavci sveta, združite se!«. To dejanje je seveda tragikomično, ker najverjetneje ne izraža pristnega prepričanja prodajalca, pač pa le njegovo prestrašeno podrejenost režimu, ugotavlja dalje Havel. Prodajalec ne izpostavi napisa, ki bi izražal njegovo resnično prepričanje (na njem bi denimo pisalo »Strah me je in zato sem poslušen«) iz dveh razlogov: prvič zato, ker ga je ravno strah in bi bil zaradi takega napisa verjetno kaznovan iz strani režima; drugič pa zato (in to je ključno), ker ga je sram priznati si, da je bojazljivec in zato prekrije ta strah z navideznim navdušenjem nad ideali komunizma izpostavljajoč napis »Delavci sveta, združite se«.

Havel je želel s tem primerom pokazati, kaj se dogaja v duši povprečnega človeka, ki živi v totalitarnem režimu. Francis Fukuyama, v svojem prav tako znanem delu o koncu zgodovine iz leta 1992, pokaže na tej Havlovi primeri, kako pomemben politični dejavnik v naši duševnosti je občutek sramu, ki izvira iz občutka za lastno dostojanstvo, ko je le to poteptano. Gre torej za tisti gon v nas, ki mu rečemo ponos in je tesno povezan s pogumom, saj nas je sram zlasti tedaj, ko ne znamo premagati strahu zase, čeprav nas dolžnost (do resnice, do Boga, do sočloveka itd.) kliče k temu.

Slovenec je tu očitno precej drugačen od Čeha. Zadnje čase namreč prebiram slovensko poezijo iz časa komunizma in začudeno ugotavljam, da v njej ni zaslediti veliko te igre sramu, ponosa in poguma v odnosu do totalitarizma, o kateri govorita Havel in Fukuyama. V tem smislu je denimo nazoren Menartov Celuloidni pajac, v kateri se pesnik identificira z gugajočim pajackom, ki je povsem na voljo zunanjosti (saj »ga stre mezinec«) in ki dolguje (paradoksno) vso svojo problematično pokončnost prav temu padanju, saj »nosi v nogah svinec«. Opisan je torej subjekt, čigar ideniteta in edino prepričanje je to, da ni subjekt, da je torej brez hrbtenice, suženj. Seveda, nekomu, ki želi biti suženj, ki je pač prepričan v to, ko se vnovič suženjsko podredi režimu, ne moremo očitati, da ni načelen. Je pa taka načelnost kaj sramotna stvar. A zgleda, da ta očitek veselo gugajočega se celuloidnega pajaca ne moti. To čudno bitje nima poguma, nima ponosa, nima sramu.

O taki popolni in radovoljni notranji sesutosti slovenskega človeka v času totalitarizma govori več podobnih pesmi: zlasti izrazito Menartov Jaz, Zajčev Isti, Tauferjev Orfej ter Ogledalo Makarovičeve. Tudi Kocbekova pesem Kdo sem spada v ta žanr. Na sploh slovensko pesništvo iz tega časa ne premore močne subjektivitete, ki bi se sramovala svojega zlomljenega stanja in se mu uprla, kakor denimo Havel v svojih pismih ženi Olgi, pisanih iz štiriletnega zapora.

Verjetno prav zaradi te zlomljenosti Slovenci nismo imeli leta 1968 kakega Jana Palacha, pač pa partijsko vodeno združbo študentov, ki ne le, da se za razliko od vsega ostalega študentskega gibanja po svetu ni upirala obstoječemu družbenemu sistemu, pač pa je v bistvu vpila: »še več komunizma«, zoper poskuse liberalizacije iz Kavčičeve strani. Ni torej čudno, da se iz generacije takšnih »upornikov zoper sistem« pri nas ni razvila intelektualna elita, ki bi se bila zmožna upreti komunizmu. Zato smo namesto intelektualcev kot sta Jan Patočka in Vaclav Havel imeli Dušana Pirjevca in Tineta Hribarja. Izmerimo vso razdaljo med tema dvema tipoma intelektualcev, če pomislimo na Hribarjevo izjavo iz februarja 2012, da je Ciril Pucko »junak slovenske parlamentarne demokracije«. Izjava je bila žal mišljena resno. Spominja pa na plakat, ki ga je Havlov prodajalec zelenjave nameščal na svojo trgovino, le da Hribar (kar poveča tragikomičnost prizora) ni povedal te izjave pod pritiskom režima.

Razlog za tolikšno brezensko razliko med idejnimi voditelji našega odpora zoper totalitarizem (čigar piškavost vsak dan bolj izkušamo) in češkimi, je preprosto v tem, da se je pri nas ta odpor dogajal ravno na osnovi filozofije sesutja subjektivnosti in substancialnosti nasploh. Na filozofiji Pirjevčeve oštarijske anti-metafizike, kateri je pripadala vsa, prav vsa naša proti-režimska intelektualna elita, zbrana v glavnem v krogu Nove revije. Vključno s Pučnikom. S svojo osebno pokončnostjo je seveda daleč presegal okolico, a njegovo kantovstvo ga je le zavezovalo njeni notranji zlomljenosti, kar se je prehitro poznalo v njegovem zaupljivem odnosu do Drnovškove vlade.

Prav drugačna intelektualna klima se je dihala na Češkem. Jan Patočka, ki je sicer tudi izhajal iz fenomenologije, a na vse bolj poglobljen in izbran način, saj se je formiral pod osebnim Husserlovim, Heideggrovim in Finkovim mentorstvom. Njegova fenomenološko-hermenevtična usmeritev ni posmehljivo zamahnila čez metafiziko, kot naša, pač pa se je spoštljivo obračala k njenemu viru: Sokratu. Osnovno sporočilo Patočkovega sokratizma je lepo ubesedil njegov učenec in nadaljevalec Havel: živeti v resnici. To pomeni: vnašati v naše konkretno, zgodovinsko in tudi politično bivanje absolutno, metafizično resnico, ki presega to bivanje samo in se ji mora to bivanje podrediti, če želi biti uresničeno in s tem polno. Patočka je vztrajal na Sokratovi drži tudi v smislu nasprotovanja Platonu, ki je, kot vemo, raje poučeval v svoji Akademiji, odmaknjen od sveta in zazrt v ideje. Sokrat pa je ponašal idealno razsežnost v polis, tako da je poučeval na ulicah in v ljudeh prebujal žejo po resnici. Zato sta tako Sokrat kot Patočka morala plačati z življenjem.

Žal naš narod ni premogel metafizike in njene (smrtno nevarne) žeje po resnici takrat, ko bi jo najbolj potreboval in je ne premore niti zdaj. Žal je tudi naša Cerkev na Slovenskem in njena intelektualna elita, zbrana na teološki fakulteti in v kakšnem KUD-u, raje sledila trušču novorevijaške antimetafizike, kot da bi ostala na čvrstem temelju Tomaževe metafizike; kakor denimo Janez Pavel II., drugi veliki upornik zoper komunizem s svojo tomistično metafiziko osebe. Žal se tudi katoliška inteligenca, namesto da bi mučeniško-pogumno utrjevala svojo katoliško identiteto (ki je Kristus) in s tem svojo hrbtenico, raje prepušča d/Drugemu (ki očitno ni Kristus) v stilu Menartovega Celuloidnega pajaca.

Ni torej čudno, če v tem našem od antimetafizike zlomljenem občutku za lastno dostojanstvo, brez vere v resnično bivanje, nemo in z rastočim začudenjem opazujemo, kako tone tudi naša katoliška politična opcija, nadevajoč si brezsramno v izložbo partijske plakate. Ni torej niti čudno, da pri nas denimo ni množičnih pro-life shodov kot nedavno v Washingtonu. Prav tako ni čudno, da pri nas ob sprejetju poročila Lunacek ni takih shodov za družino, kot nedavno v Franciji. In dalje ni potemtakem niti čudno, da se po naših šolah izdeluje trenutno nevemkoliko papirnatih ladjic za komemoracijo poboja Judov v koncentracijskih taboriščih (s čimer Slovenci menda res nimamo nič opraviti) na komemoraciji Hude Jame pa bo verjetno (žal) le malo pogumnih ljudi.